Z učenci OŠ Puconci smo že pred leti imeli veliko zamisli in idej, kako puconski podhod spremeniti iz temačnega in neprijetnega, v barvito zgodbo različnih podob. Kot sami vemo, je podhod kraj, ki v nas vzbuja različne občutke. Je kraj, kjer se lahko neopazno srečata zaljubljenca, kjer se dva srboriteža stepeta, mladostnik pa naskrivaj pokadi cigareto. Ta podhod je pisal najrazličnejše zgodbe, saj so bili na stenah  zapisi, grafiti, ki  so jih prekrili spet novi in tako naprej. Skratka, prehod ni bil ravno prijeten, zato smo si še toliko bolj prizadevali k temu, da bi ga polepšali in naredili prijaznejšega.

fotografije

In končno nam je uspelo! S pomočjo Krajevne skupnosti, ki je poskrbela za tehnični del prenove (prepleskane stene) in nam donirala barve, čopiče in spreje, smo v petek, 15.9.2017 začeli s poslikavo in končali v soboto, 16.9.2017.

Učenke in učenci, ki obiskujejo likovni krožek in ure za nadarjene, so pripravili štiri osnutke, tako imenovane ideje s skicami. Skrbno so izbirali barvne kombinacije in si pripravljali šablone.

S projektom smo želeli vzbuditi zavedanje, da lahko vsi skupaj prispevamo k bolj urejenemu okolju in prijetni družbi. Pri učencih smo spodbudili njihovo ustvarjalnost in družbeno odgovornost, komunikacijo med njimi, medsebojno sodelovanje in pomoč.

Naš ravnatelj, gospod Štefan Harkai, nas je podprl že pri sami zamisli in tudi izvedbi projekta, za kar se mu iskreno zahvaljujemo!

Prav tako pa nismo pozabili na učiteljico Marijo Vratarič, ki se je letos upokojila. Tudi ona nam je vedno stala ob strani, za kar smo ji hvaležni!

Ob vsakem končanem projektu sledi refleksija z učenci. To je najboljša pot do kritičnega razmišljanja pa tudi razkritja občutkov, ki se skozi čas kopičijo v nas. Naši “umetniki” so bili ob pogledu na svojo poslikavo zadovoljni, tudi sami presenečeni, kaj vse je mogoče ustvariti v tako kratkem času. A bojazen, kako dolgo bodo poslikave vzdržale in kljubovale vremenskim ter drugim vplivom, je  evforiji pridihnila ščepec melanholije … A kaj –  tudi to, da nič ni trajno, tudi to je učenje! Sicer pa je najvažnejši trenutek in doživetje, ko se bo nekdo sprehodil skozi podhod, kjer ga bodo počakale zgodbe, ki jih je nekdo želel povedati. Tebi, meni, ljudem… Veselim, žalostnim, presenečenim, malodušnim, mlajšim ali starejšim…To je tam, kjer zaslišite svoj odmev in se za hip ustavite.

Sodelujoči učenci: Ana Pelcar, Lučka Prem, Blažka Harkai, Maja Fujs, Anja Kerec, Hana Berendijaš, Tomi Šinko, Maja Dovidija, Lara Bohar, Ana Dresler, Urška Bencak in Zala Svetanič.

Mentorici: Monika Vidmar in Marlene Horvat

(Skupno 336 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost